Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi

Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi (telovo) predstavlja enega vrhuncev liturgičnega leta, ko Cerkev javno in slovesno izrazi svojo vero v realno prisotnost Jezusa Kristusa v zakramentu evharistije. Medtem ko veliki četrtek, kot ustanovni dan svete evharistije, ostaja zakoreninjen v resnobnosti Kristusovega trpljenja, je telovo praznik hvaležnosti in slavljenja tega neprecenljivega daru.

Korenine praznika segajo v 13. stoletje v Belgijo, natančneje v škofijo Liège. Ključna osebnost za nastanek praznika je bila sveta Julijana Cornillonska, redovnica in mistikinja, ki je imela od leta 1209 dalje ponavljajoča se videnja polne lune, na kateri je bila opazna črna lisa. Po globoki molitvi je prejela razlago: luna je predstavljala Cerkev, črna lisa pa odsotnost praznika, ki bi posebej častil najsvetejši zakrament.

Lokalni škof Robert je po temeljitem premisleku leta 1246 v svoji škofiji uvedel ta praznik. Ključni premik na raven celotne Cerkve pa se je zgodil po evharističnem čudežu v Bolseni (1263), kjer je hostija med mašo zakrvavela. Papež Urban IV. je leta 1264 praznik razširil na vesoljno Cerkev; pripravo liturgičnih besedil na čast prazniku pa je zaupal sv. Tomažu Akvinskemu.

V 14. stoletju so praznovanje obogatili s procesijami, ki so postale osrednji element praznika. V obdobju protireformacije in po tridentinskem koncilu (1545–1563) je telovo dobilo še močnejši poudarek: postalo je zunanje izpovedovanje katoliške vere. Procesije so postale veličastne manifestacije vere, kjer sta se prepletala sakralni sijaj in ljudska kultura.

Danes, po liturgični prenovi drugega vatikanskega koncila, praznik ohranja svojo globoko teološko noto, a z močnejšim poudarkom na evharistiji kot viru in vrhuncu celotnega krščanskega življenja. Praznik nas danes vabi, da kot Božje ljudstvo ne le prejemamo Kristusa v svetem obhajilu, pač pa postanemo Njegove »monštrance« v svetu – živo znamenje Njegove ljubezni na ulicah našega vsakdana.