Povišanje svetega Križa

Praznik Povišanja svetega križa, ki ga Cerkev obhaja 14. septembra, v središče postavlja temeljno znamenje krščanske vere. Križ, ki je bil v rimskem svetu simbol sramote in najhujšega kaznovanja, po Kristusovem vstajenju postane znamenje zmage, upanja in odrešenja.

Korenine praznika segajo v 4. stoletje in so tesno povezane z dvema ključnima zgodovinskima dogodkoma. Cesarica Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, se je okoli leta 326 podala na romanje v Sveto deželo, kjer je po izročilu na Kalvariji našla ostanke pravega Kristusovega križa. Na tem mestu je Konstantin dal zgraditi mogočno baziliko Božjega groba (Anastasis). Posvečena je bila 13. septembra 335, dan kasneje, 14. septembra, pa so relikvijo križa prvič slovesno dvignili (povišali) in jo postavili zbranemu ljudstvu v češčenje.

Praznik je dobil nov zagon v 7. stoletju. Leta 614 je perzijski kralj Kozroj II. zavzel Jeruzalem, opustošil svete kraje in kot vojni plen odnesel relikvijo svetega križa. Bizantinski cesar Heraklij je po dolgotrajni vojni premagal Perzijce in relikvijo zmagovito vrnil v Jeruzalem. Izročilo pravi, da je želel cesar v polnem vladarskem sijaju sam prinesti križ na Kalvarijo, a se je ustavil pred zaprtimi mestnimi vrati; šele ko je po opozorilu patriarha Zaharija odložil krono, se sezul in oblekel spokorna oblačila, je lahko vstopil in povišal križ.

V rimskem bogoslužju sta dolgo obstajala dva praznika: Najdba svetega križa (3. maja) in Povišanje svetega križa (14. septembra). Z liturgično prenovo po drugem vatikanskem koncilu sta se praznovanji združili v en sam praznik 14. septembra.