Marijino vnebovzetje – rojstni dan naše župnije

Naša mlada župnija svoj rojstni dan obhaja na enega najlepših in najstarejših krščanskih praznikov – na praznik Marijinega vnebovzetja. Ko se sredi avgusta zberemo v cerkvi, morda tu, pri nas, morda v kakem od številnih Marijanskih romarskih središč, se včasih vprašamo: Kaj pravzaprav praznujemo? Ali gre le za spomin na nekaj, kar se je zgodilo pred stoletji, ali pa ima ta praznik neposredno zvezo z našim vsakdanjim življenjem?

Marijino vnebovzetje pomeni, da je bila Marija, Jezusova mati, po koncu svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. To je temeljna resnica naše vere. Vendar liturgija – torej praznično bogoslužje Cerkve – te resnice ne razlaga z zapletenimi teološkimi pojmi, ampak jo izpoveduje s pesmijo, molitvijo in simboli.

Marija ni neka nedosegljiva zvezda, ampak je ena izmed nas. Kakor mi je Jezusova učenka, a vendarle prva med nami; prva, ki je v popolnem zaupanju Bogu, prehodila pot od tistega njenega »Zgodi se« ob oznanjenju, pa vse do končnega cilja. To, kar je Bog storil z Marijo, obljublja tudi vsakemu izmed nas.

Vnebovzetje zato ni le Marijin praznik, ampak praznik naše prihodnosti. Pove nam, da naše življenje ne gre proti niču ali pozabi, ampak proti polnosti v Bogu. Ko gledamo Marijo v nebesih, gledamo to, kar bomo nekoč, po Božji dobroti in svojem zvestem sodelovanju z Njim, postali tudi mi.

Praznik nam sporoča nekaj čudovitega o našem telesu in ustvarjenem svetu. Krščanstvo ne uči, da je telo le minljiva lupina, ki jo moramo odvreči. Marija je vzeta v nebesa s telesom in dušo. To pomeni, da je vse naše konkretno življenje – naše vsakdanje delo, naši trudi, naše veselje, pa tudi naše bolečine in žulji – dragoceno v Božjih očeh. Zato Marijo v bogoslužju tega praznika povsem upravičeno imenujemo »znamenje trdnega upanja in tolažbe potujočemu Božjemu ljudstvu«.